Prvi dan novega leta je mimo in vsi smo si zadali nove cilje, takšne in drugačne. Tudi naš novi Portal Besede si je zadal določene cilje. Sicer ne na novega leta dan, ampak že veliko prej … Kakorkoli že, danes ne bomo govorili o tem. Čas je za razmišljanje o začetkih, saj smo z delom komaj začeli.
Začelo se je. NOVO leto namreč. In NOVA pričakovanja, če smo klišejski. Zagotovo si je vsak izmed nas zadal, da letos bo PA RES boljša oseba, da tisto in ono in tretje bomo PA RES izboljšali. In tu se tudi ponavadi konča. Zakaj? Ker je po tem, ko si postavimo pozitivne začetke, nekako uležemo, damo vse štiri od sebe in čakamo, da bo vse prišlo samo od sebe.
Ja, tudi sama sem takšna, priznam. Na primer na začetku leta 2008 sem si obljubila, da bom več naredila zase, ker se ves čas samo prilagajam drugim, vse naredim za njih, sama sebe pa več sploh ne prepoznam. OK, od začetka sem se še trudila in sem na primer redno pisala spletni dnevnik, pozni večeri niso bili namenjeno učenju, ampak sproščanju, in začela sem celo telovaditi. Kasneje se za to nisem več trudila in je vse skupaj propadlo. Ravno tako je bilo pri knjigah. Stavek »obljubimdabomvečbrala« je držal ravno prvi mesec, ko sem hodila pridno v knjižnico, nato pa sem zopet pristala med knjigami, ki jih imam doma in sem že vse prebrala. Od prve do zadnje. Brez izjem. Potem pa so začeli prihajati opomini in … saj veste, kako gre naprej.
No, odstranimo si to prevezo izpred oči in poglejmo malo. Vsi smo takšni. Radi bi morda nekaj začeli, nekaj izboljšali, a brez kapljic potu. Najboljša primerjava za to je morda prav šola. Vsi poznamo situacijo, ko se na začetku šolskega leta odločimo, da letos bomo pa delali sproti in imeli boljše ocene, saj bi radi bili boljši in boljši in boljši. V začetku šolskega leta še delamo vse lepo sproti, potem pa nam nekako »zmanjka časa«. Ali pa je to samo izgovor?
Kakorkoli že, nehamo se truditi in en večer posvetimo na primer televiziji. Drug večer si rečemo, da nismo pregledali mailov od včeraj in danes bo ZIHER nekaj ZELO pomembnega. Spet naslednji večer se sekiramo, ker nam je umrla zlata ribica in »danes se pa zaradi tega RES ne moremo učiti«. Iščemo izgovore in se ne trudimo več. Zakaj? Ker je naporno, ker tako pač ne gre.
Ampak po drugi strani – kam pa prideš dandanes brez napora?
Torej nič »revolucionarnega« ne bomo dosegli brez trdne volje, vztrajnosti in očal pozitivnosti na našem nosu. Stran s pesimizmom, saj nam le zaseda prostor v našem kovčku.
Pa veselo na pot!
Začelo se je. NOVO leto namreč. In NOVA pričakovanja, če smo klišejski. Zagotovo si je vsak izmed nas zadal, da letos bo PA RES boljša oseba, da tisto in ono in tretje bomo PA RES izboljšali. In tu se tudi ponavadi konča. Zakaj? Ker je po tem, ko si postavimo pozitivne začetke, nekako uležemo, damo vse štiri od sebe in čakamo, da bo vse prišlo samo od sebe.
Ja, tudi sama sem takšna, priznam. Na primer na začetku leta 2008 sem si obljubila, da bom več naredila zase, ker se ves čas samo prilagajam drugim, vse naredim za njih, sama sebe pa več sploh ne prepoznam. OK, od začetka sem se še trudila in sem na primer redno pisala spletni dnevnik, pozni večeri niso bili namenjeno učenju, ampak sproščanju, in začela sem celo telovaditi. Kasneje se za to nisem več trudila in je vse skupaj propadlo. Ravno tako je bilo pri knjigah. Stavek »obljubimdabomvečbrala« je držal ravno prvi mesec, ko sem hodila pridno v knjižnico, nato pa sem zopet pristala med knjigami, ki jih imam doma in sem že vse prebrala. Od prve do zadnje. Brez izjem. Potem pa so začeli prihajati opomini in … saj veste, kako gre naprej.
No, odstranimo si to prevezo izpred oči in poglejmo malo. Vsi smo takšni. Radi bi morda nekaj začeli, nekaj izboljšali, a brez kapljic potu. Najboljša primerjava za to je morda prav šola. Vsi poznamo situacijo, ko se na začetku šolskega leta odločimo, da letos bomo pa delali sproti in imeli boljše ocene, saj bi radi bili boljši in boljši in boljši. V začetku šolskega leta še delamo vse lepo sproti, potem pa nam nekako »zmanjka časa«. Ali pa je to samo izgovor?
Kakorkoli že, nehamo se truditi in en večer posvetimo na primer televiziji. Drug večer si rečemo, da nismo pregledali mailov od včeraj in danes bo ZIHER nekaj ZELO pomembnega. Spet naslednji večer se sekiramo, ker nam je umrla zlata ribica in »danes se pa zaradi tega RES ne moremo učiti«. Iščemo izgovore in se ne trudimo več. Zakaj? Ker je naporno, ker tako pač ne gre.
Ampak po drugi strani – kam pa prideš dandanes brez napora?
Torej nič »revolucionarnega« ne bomo dosegli brez trdne volje, vztrajnosti in očal pozitivnosti na našem nosu. Stran s pesimizmom, saj nam le zaseda prostor v našem kovčku.
Pa veselo na pot!
Ni komentarjev:
Objavite komentar