Kje je kritično mišljenje?

Kritično mišljenje je refleksivno in racionalno mišljenje, usmerjeno v odločitev o tem, kaj storiti ali v kaj verjeti. (Ennis, 1987)

Kritično mišljenje je samousmerjeno, disciplinirano, samorefleksivno in samokorigirajoče mišljenje. (Paul in Elder, 2001)

Dejstvo je, da mediji vedno pogosteje skupaj z novico podajo vnaprej izoblikovano mnenje o določenem dogodku ali osebi. Hkrati novice seveda selekcionirajo in jih prilagodijo omejenemu formatu. Kljub raznovrstnim medijem pa v večini najdemo podobne naslove oziroma teme. Ob tem bi se ljudje morali vprašati, kaj sploh so prave novice? Kdo je pristojen, da izbira, kaj je aktualno in kaj nas zanima? Kdo lahko določi, v kaj moramo verjeti?

Nikoli še ni bila posamezniku na voljo tolišna količina informacij, a hitri tempo življenja brezkompromisno zahteva racionalizacijo – niti slučajno nimamo dovolj časa, da bi vse, kar nas zanima, prebrali, kaj šele, da bi proučili več različnih virov in si poskusili ustvariti lastno mnenje. To ustvarja paradoks, saj nam je dana (vsaj naj bi nam bila) popolna svoboda mišljenja, nimamo pa časa, da bi to pravico izkoristili.

Enostavneje je sprejeti neko splošno mnenje, ob katerem ohranimo občutek informiranosti in razgledanosti, o vsebini pa ne premišljujemo preveč. Morda je za takšno ravnanje kriva preprosta razvajenost – kot ob polnem hladilniku včasih ne vemo, kaj bi jedli za večerjo. Ob tem se tudi izognemu odgovornosti, še eni bojazni današnjega časa, ki se ji je potrebno izogniti na vsak način.

Seveda obstajajo ljudje, ki še premišjujejo o problemih, povzdigujejo svoj glas ob krivicah in jim ni vseeno. Prav včeraj sem slučajno preslišala pogovor med nekaj mladimi fanti, ki se je začel z debato o travi, čez nekaj časa pa so začeli debatirati o politiki. Skoraj sem padla z avtobusnega sedeža, ker iskreno povedano, od njih tega ne bi pričakovala, saj ni šlo za nekakšno ponavljanje floskul, ampak je kazalo nekaj globine in razumevanja – ali vsaj poskusa razumevanja. Morda so ponavljali za svojimi starši, tega ne morem vedeti, a že to, da se zavedajo problemov, se mi zdi pomembno.

Imam pa občutek, da se kar nekaj ljudi zaveda situacije v svetu in doma, debatirajo o tem s prijatelji in vrednotijo stvari, nihče pa se dejansko ne zgane in sprašujem se, kako daleč morajo iti stvari, da bo razbita vsa ta apatija, da bodo ljudje prenehali razmišljati ''saj sam tako ničesar ne morem spremeniti''.

Branje je ena od dejavnosti, ki se meni osebno zdi zelo dobra za ozaveščanje kritičnega mišljenja oziroma mišljenja nasploh, saj nas sili, da se vživljamo v drugačne osebnosti in situacije. S tem širimo svetovni nazor, ob tem pa se navadimo videti svet skozi mnoge različne perspektive. Obstajajo tudi tečaji kritičnega mišljenja, a samo dober premislek o nečem še ne pomeni sprememb, pa naj gre za posilstva v Kongu ali zavedanje, da res ne potrebujemo televizorja v vsaki sobi. Je preprosto dovolj, da mi imamo kruha in iger? Do kdaj?

David Gibbins - Atlantida

Atlantida. Skrivnost, ki že leta dolgo buri domišljijo ljudi, o njej pa je prvi pisal že Platon. Skrivnost, ki ostaja tako zanimiva predvsem zato, ker se zaenkrat še ne zdi, da bo razkrito, ali gre za popoln mit ali popolno resnico – ker je nekje vmes. Kje pa je v resnici legendarni otok, ki je nekega dne skrivostno izginil pod morjem?

V knjigi Atlantida avtorja Davida Gibbinsa izvemo vse. Skrivnost, ki so jo varovali staroegipčanski svečeniki in jo poznali nekateri grški misleci, nenadoma pride na plan sredi sodobnih arheoloških izkopavanj, vendar še ne v čisto izklesani obliki – le kdo bi pomislil, da se bo v nekaj naslednjih dneh razkrila ena izmed največjih skrivnosti?

Pa se to vendarle zgodi z izredno hitrim potekom dogodkov, ki je (očitno) značilen za takšne zgodovinsko, akcijsko in raziskovalno obarvane zgodbe, kakršna je bila npr. tudi Da Vincijeva šifra. Tako raziskovalci v nekaj dneh odkrijejo vse, nekateri se celo iz skoraj popolnih nevernikov v resničnost mita spreobrnejo v najbolj zagrete raziskovalce, vse to pa seveda ne bi bilo popolno, če se ne bi nekje vmes pojavili tudi »zlobneži«, ki so stalno na preži in se jih ne gre otresti. Streljanje, smrti, beg za življenje, kočljive situacije, ugrabitve in še in še, v katere se nekje vmes seveda vmeša tudi nekaj ljubezni.

Vse skupaj izgleda skoraj znanstvena fantastika, pa ne toliko zaradi raziskovanja mita o Atlantidi, temveč predvsem zaradi tehnologije in znanosti, ki se spotoma pojavljata v zgodbi in jo na trenutke lahko naredita malo težje razumljivo; kot laik pač nimaš pojma, kaj pomeni, če neko stvarco povežeš s sedemsto amperskima srebro-cinkovima akumulatorjema DSRV in dobiš 10-kilovatni žarek širok 10,6 mikrona. A kakor se že zdi čudno, je pravzaprav skoraj vsa tehnologija resnična in danes obstoječa, kakor pove avtor na koncu, ob tem pa doda še razlage nekaterih pojavov in stvari, ki so se zapisale v knjigi, tako da zgodba v trenutku pridobi še nekaj na »verodostojnosti« - če bi se komu že zazdela preveč nerealna, kljub temu da že se skozi pripoved izvrstno poveže izjemno veliko preteklih odkritij, dogodkov, teorij ... Poplava Črnega morja, indoevropski prajezik, minojska Kreta, hologrami, Solon, disk iz Fajstosa, freatična eksplozija, ruske podmornice, linarna B in A pisava, infrardeč plinski polprevodniški laser ...? Avtorju je vsekakor treba priznati odlično vpletanje in prepletanje resnične zgodovine z lastno zgodbo in izmišljotinami in naenkrat se bralec lahko spet vpraša: Kaj pa če je vse res? Lahko bi bilo.

Čeprav bi verjetno marsikdo lahko zavijal z očmi, češ, še ena izmed teh zgodb (nanašajoč se na razmah tovrstne literature po uspešnici Da Vincijeva šifra), je vsekakor fino prostočasno branje, ki te spet spomni na Atlantido in na vso skrivnostno privlačnost povezano z njo. Zato je vsekakor škoda, da se na trenutke nekateri dialogi zazdijo nedoživeti in skoraj prisiljeni z neko nujo širokih obrazložitev (za kar je seveda zelo primerno, da se med raziskovalci kot naključno vselej najde nekdo, ki nečesa ne ve in mu je treba razložiti, zato da lahko še mi izvemo – pa čeprav so sicer vsak zase žive enciklopedije) ter da se slog zdi na čase malce oslabljen – če je temu kriv prevod ali je tako tudi v originalu, ne vem. Prav tako knjiga ne nudi posebne globine, ne vzbuja pomembnih življenjskih vprašanj v nas, ne spravlja nas v jok ...

Pa to pomeni, da je slaba? Vsekakor ne, zgolj od posameznika pa je odvisno, koliko so mu takšne stvari všeč. In koliko si dovoli ob kateri knjigi se bolj ali manj zgolj sprostiti. In Atlantida je lahko prav to – malo skrivnostno in zgodovinsko obarvana popestritev.

Patrick Süskind - Parfum (+film)

Jean-Baptiste Grenouille je deček brez vonja. Že kot majhen dojenček je pokazal svojo borbenost, saj si je izboril pravico do življenja. Rojen je bil namreč pod ribjo stojnico in mati bi ga bila pustila umreti med ribjimi ostanki, če ne bi z glasnim krikom opozoril nase in se s tem rešil.

Grenouille je že kot otrok ugotovil, da ima poseben dar – svoj voh. Ta je bil pri njemu tako izrazit, da je vsakega človeka na daleč prepoznal po njegovem vonju, različne mešanice vonjev pa je razstavil na najmanjše možne komponente. Kmalu je spoznal, da je edini s tem darom in naučil se ga je koristno uporabljati.

Vedel je, da ima vsak človek svoj vonj, po katerem ga lahko prepoznaš. Iz njegovega vonja lahko razbereštrenutno počutje; prestrašenost, jezo, veselje, celo lepoto in privlačnost. Zavedal pa se je, da je sam brez vonja. To ga je morilo dolgo časa in svoje življenje je posvetil temu, da bi iznašel svoj parfum.

V knjigi ni veliko dialogov, je pa zato veliko opisovanja dogodkov, krajev in oseb. S pomočjo zanimivih predstavitev si brez težav jasno predstavljamo celo vonjave. Süskind Grenouilla predstavlja tako, da pri nas skozi zgodbo vzbuja različna občutja. Od začetka se zaradi njegovih življenskih razmer v nas prebuja sočutje. Kasneje se zaradi njegovih dejanj prebudita tudi ogorčenje in razočaranje. Včasih lahko zgolj preprosto občudujemo njegovo vzdržljivost.

Določene dogodke v filmu med seboj povezuje pripovedovalec, kar je dobro za tiste, ki knjige niso prebrali. Tako lažje sledijo dogajanju, saj je tako kot v knjigi tudi v filmu več prizorov brez govorjenja, ki bi gledalcu olajšalo razumevanje.

Vsebina se v filmu skoraj ne spremeni, res pa je da bistva, da je Grenouille brez vonja in da je prav to osnovno gonilo njegovih dejanj, ne poudarjajo tako kot v knjigi. Pohvaliti je potrebno izjemno realistično vizualizacijo od umazanega Pariza do cvetoče Provanse – s sliko in spremljajočo glasbo skoraj občutimo vonjave, ne da bi jih zavohali.

Pohvaliti je potrebno tudi igralce, ki kvalitetno odigrajo zgodbo. Grenouilleja igra Ben Whishaw, ki je za vlogo v Parfumu dobil Evropsko filmsko nagrado za najboljšega igralca. Starega parfumerja prepričljivo odigra Dustin Hoffman, oboževalci Harryja Potterja pa bi skoraj morali prepoznati Alana Rickmana.

Tako film kot knjigo odlikuje originalna zgodba, ki klasične teme, kot so odtujenost od družbe in iskanje ljubezni, združi z velikokrat pozabljenim čutilom. Oba krasno ujameta svet vonjav, vsak na svoj način, zgodba pa ob tem nikakor ne trpi.

Knjigo in film priporočam vsem, ki imajo vsaj dve uri časa in se jim ni odveč za nekaj trenutkov vživeti v nenavadne zgodbe.

Tisti, ki beremo, in tisti, ki pač ne.

Branje ni v modi. Tako pravijo. Pa je kdaj bilo? To je težko vprašanje, saj je vendar od nekdaj obstajal del ljudi, ki je bral, in del, ki - bolj ali manj - pač ni. Vsi so imeli in vsi imamo še zdaj svoje razloge.

Morda bi lahko rekli, da je branje vendar vedno manj v modi, četudi nikdar ni zares bilo notri. Morda bi lahko rekli, če opazujemo ljudi okrog sebe, morda pa tudi ne, saj se navsezadnje v knjižnicah še vedno najdejo množice ljudi, saj ljudje še vedno kupujejo med policami, pa saj vsi vemo, da prav rada zmanjka prav tista knjiga, ki smo se jo namenili vzeti. Ampak privzemimo, da je res - vprašanje je, zakaj.

Zakaj? Ker ni časa. Najbolj površen odgovor in včasih resnično najbolj resničen. Vedno bolj nam zmanjkuje časa, vedno več ga potrebujemo za delo, šolo, preprosto za druge stvari - kdo bo v tej časovno tempirani bombi še bral?

Mi. Tisti, ki beremo. Tisti, ki zares želimo brati, si utrgamo čas, ko ga ne bi smeli, in beremo, ko bi morali početi kaj drugega. Beremo, ker lahko. Beremo, da smo. Beg pred do roba polno realnostjo? Morda, ampak to je že druga zgodba; pomembno je, da branje ne bo tako hitro izumrlo, dokler bodo obstajali "tisti, ki berejo", pa čeprav jih bo le peščica. Modnost gor ali dol.

Pa ostali? Verjetno bodo ostali prikrajšani za marsikaj, nismo pa tisti, ki beremo, tukaj, da bi jih obsojali, če ne berejo. Sodimo jih raje, če si ne znajo vzeti časa - pa če gre za knjigo, film, pijačo, klepet s prijatelji ali zgolj za nekaj trenutkov, ko vržeš vse od sebe, zapreš oči in umiriš misli.

Literarni natečaji

Trenutno aktualni literarni natečaji:

Festival mlade literature Urška 2009
Proza, poezija in dramatika. Rok: 26. 1. 2009

Sosed tvojega brega 2009
Proza, poezija in dramatika. Rok: 5. 2. 2009

Zgodba o miru za Ibby
Kratka zgodba. Rok: 10. 2. 2009

Vitez/vitezinja pesniškega turnirja
Poezija. Rok: 10. 2. 2009

14. Slovenski dnevi knjige
Kratka zgodba in esej. Rok: 10. 3. 2009

Andrej Blatnik - Spremeni me

Blatnika večinoma poznamo po njegovih kratkih zgodbah, ki so mu prinesle več nagrad in so bile prevedene v mnogo jezikov. Ne spremeni me je njegov tretji romam. Glede na dogajalni čas meji na znanstveno fantastiko, saj se dogaja v prihodnosti, vendar so problemi, ki se razkrivajo skozi zgodbo, še kako aktualni.

Glavni knjižnji osebi sta Borut in Monika, poročen par z dvema otrokoma. Da odnos med njima ne funkcionira, je jasno takoj na začetku zgodbe, saj se le-ta začne z Borutovim odhodom od doma. ''Reciva, da je to začasno,'' pravi v sporočilu za Moniko. Svojih razlogov ne pojasni natančno, zapiše le, naj Monika ne išče druge ženske, ker bi to bilo preveč preprosto.

Roman je zgrajen tako, da se izmenjujejo poglavja o Moniki in Borutu in sicer na način, da se nekaj zadnjih stavkov ponovi v naslednjem poglavju. Tako so poglavja povezana, simbolično pa sta povezana tudi zakonca, ki vsak na svoj način rešujeta svoje osebne težave.

Dogajalni čas in prostor nista točno opredeljena, iz opisov pa je jasno, da gre za tehnološko še nekoliko naprednejši svet od današnjega, torej se dogaja nekje v prihodnosti. Prostor je do skrajnosti zglobaliziran, ni jasno, iz katere v katero državo potuje na primer Vladimir – oziroma ali države sploh obstajajo.

Vse to je za zgodbo bolj ali manj nepomembno. Avtor noče biti vseveden pri napovedovanju prihodnosti, ampak izraža svoje videnje glede tega, do česa bi trenutna situacija v svetu lahko peljala. V tej viziji so tako najbolj pomembne velike korporacije, ki popolnoma nadzorujejo svet, ljudem perejo možgane na vsakem koraku in se nasploh vedejo brez odgovornosti do česarkoli (razen denarja).

Brezbrižni in odtujeni so tudi ljudje. Zanimivo je, kako se z neuradno ločitvijo spopadeta Monika in Borut. Ona že prvo noč po njegovem odhodu spi z dvajset let mlajšim moškim, tudi on se poskuša zaplesti z neznanko. Odnosi med ljudmi so čisto plastični, še ko hočejo nekaj spremeniti, ko nekje v sebi čutijo, da bi bilo nekaj prav, ostanejo prešibki ali enostavno ne vedo, kako ukrepati.

V Blatnikovi prihodnosti se do skrajnih mej med drugim razvije potrošništvo. Citiram Moniko: ''Slišim, da na nekaterih koncih sveta avtomobilov ne popravljajo več. Ko obstanejo, jih stisnejo v kocko in odpeljejo v tretji svet. Pri nas še nismo tako daleč.'' Da se z denarjem da kupiti vse, je jasno, ko Borut ob neznanki premišljuje, če bi ji moral plačati, da bi spala z njim, češ da bo tako med njima ''bolj čisto''. Monika pa brez slabe vesti na hitro pusti otroka pri vzgojiteljici z mislijo, da naj ju kar ona sezuje, saj jo Monika vendar plačuje.

Borut, ki je nekaj časa delal kot profesor, se je kasneje preusmeril v izdelovanje oglasov in torej tudi sam živi od potrošništva. Za svoje izjemne izdelke je celo prejel mnogo nagrad, a prav zavedanje, kako korporacije z njegovo pomočjo izkoriščajo in manipulirajo z ljudmi, ga pahne v razmišljanje in beganje v iskanju nečesa drugega, drugačnega. Odloči se razdajati svoj denar. Prevladujoče mišljenje glede pomoči soljudem pa povzema Borutov pomislek: ''Kateri normalni človek bi dajal, česar nima zase v izobilju?''

Če povzamem, nas sedanji tempo življenja po Blatnikovem mišljenju pelje v svet, v katerem je edina vrednota denar, vojne še zdaleč niso preteklost in je naravno vzgojena zelenjava skoraj mit. Nič tako drastičnega kot recimo v Krasnem novem svetu, a prav zaradi večje verjetnosti je morda še bolj moreče. Priporočam jo bralcem, ki jim ni odveč razmišljati o tem, kaj bi lahko bilo, in nasploh o človeški naravi, verjetno pa ne bo ravno zanimiva za tiste, ki imajo radi ''pravo'' znanstveno fantastiko.

Zmaji, ki se skrivajo po knjigah

Poznate zgodbe o lepih princeskah, ki so ujete v visokih stolpih in jih lahko reši le čedni princ? Če jih, potem verjetno veste, da te princeske po navadi stražijo tudi veliki, grozni, ostudni in nasploh strah vzbujajoči zmaji. Pa so res zmaji vse to? So res grozni na pogled? Mogoče. Morda pa so le prijazna bitja, ki se skrivajo po gozdovih, jamah, morjih in jim vsi delamo strašno krivico.

Zmaji so veličastna bitja, ki si zaslužijo našo pozornost. Nekateri ljudje so nad njimi celo tako fascinirani, da so o zmajih napisali cele knjige. Nekatere zmaje le na kratko omenijo, spet v drugih jim posvečajo veliko vlogo v zgodbi, tretji pa posvetijo celo knjigo le tem čarobnim bitjem. Tukaj je nekaj knjig, ki jih lahko preberete tudi v slovenščini.

Vsi ljubitelji zmajev se boste navdušili nad knjigo Zmaji: Priročnik za vzrejo in vzgojo, ki jo je napisal John Topsell. Avtor si je med zgornjimi izbral tretjo opcijo in knjigo v celoti posvetil zmajem. Tako v knjigi opisuje, kako je vzredil svojo zmajevko in hkrati dodaja opise vseh njemu znanih vrst zmajev. To je že skoraj strokovna knjiga o zmajih, saj vsebuje veliko informacij. Knjiga predstavi vse značilnosti zmajev, prav tako nam z raznimi dodatki pomaga do izbire lastnega zmaja. Še preden pa bi se lahko nad katerim koli zmajem pretirano navdušili, nas avtor sooči tudi z neprijetnimi stvarmi. Knjiga je vsekakor vredna branja.

Nekateri znani pisatelji, kot sta J. R. R. Tolkien in Cornelia Funke, so se odločili, da v svoje zgodbe vpeljejo zmaje. To je dobra odločitev, saj zmaji lahko nastopijo na dobri ali slabi strani.
V Tolkienevem Hobitu najdemo vsesplošno podobo zlobnega zmaja, ki varuje svoj zaklad. Ravno po ta zaklad se takrat še mladi Bilbo Bagins odpravi skupaj s še nekaj popotniki. Pot do tja je dolga in nevarna, ko pa končno prispejo do zmaja, jih čaka še soočenje z ogenj bruhajočim, razjarjenim zmajem. Boj je hud, konec zanimiv.

Cornelia Funke pa se je odločila razbiti stereotip o hudobnih zmajih. V svoji zgodbi Zmajev jezdec nam pripoveduje o neustrašnem srebrnem zmaju Lungu, ki je prijazen zmaj. Stereotip o hudobnih zmajih razbije celo do te mere, da Lungu potuje s koboldsko deklico in dečkom. Skupaj se odpravijo na rob sveta. Seveda nobena dobra zgodba ne more brez svojega negativca in tudi to vlogo v zgodbi dobi zmaj. In smo spet pri hudobnih zmajih … Klub temu da je hudobnost zmajev že velikokrat uporabljena značilnost v zgodbah, še posebej pravljicah, pisateljica dobro in zanimivo izpelje zgodbo. Očitno so zmaji zanimivi in se jih splača uporabljati v zgodbah.

Nekateri pisatelji se odločijo, da bodo zmaje uporabili le kot ''dodatek'' k svoji zgodbi. Tako nekako je v četrtem delu Harryja Potterja Ognjeni kelih avtorice J. K. Rowling. V njem se morajo čarovniki, ki so bili izbrani za posebno tekmovanje, v eni izmed nalog soočiti z zmajevko, kateri morajo izmakniti jajce. Kljub le relativno majhni vlogi v zgodbi pisateljica bralcem ustvari celostno podobo o zmajih, saj se iz opisa le-teh lahko razbere njihova veličastnost ter moč.

Bolj vešči bralci fantazije zagotovo poznate še mnogo zgodb, v katerih imajo takšno ali drugačno vlogo tudi zmaji - morda lahko kakšno predlagate kar v komentarjih.