David Gibbins - Atlantida

Atlantida. Skrivnost, ki že leta dolgo buri domišljijo ljudi, o njej pa je prvi pisal že Platon. Skrivnost, ki ostaja tako zanimiva predvsem zato, ker se zaenkrat še ne zdi, da bo razkrito, ali gre za popoln mit ali popolno resnico – ker je nekje vmes. Kje pa je v resnici legendarni otok, ki je nekega dne skrivostno izginil pod morjem?

V knjigi Atlantida avtorja Davida Gibbinsa izvemo vse. Skrivnost, ki so jo varovali staroegipčanski svečeniki in jo poznali nekateri grški misleci, nenadoma pride na plan sredi sodobnih arheoloških izkopavanj, vendar še ne v čisto izklesani obliki – le kdo bi pomislil, da se bo v nekaj naslednjih dneh razkrila ena izmed največjih skrivnosti?

Pa se to vendarle zgodi z izredno hitrim potekom dogodkov, ki je (očitno) značilen za takšne zgodovinsko, akcijsko in raziskovalno obarvane zgodbe, kakršna je bila npr. tudi Da Vincijeva šifra. Tako raziskovalci v nekaj dneh odkrijejo vse, nekateri se celo iz skoraj popolnih nevernikov v resničnost mita spreobrnejo v najbolj zagrete raziskovalce, vse to pa seveda ne bi bilo popolno, če se ne bi nekje vmes pojavili tudi »zlobneži«, ki so stalno na preži in se jih ne gre otresti. Streljanje, smrti, beg za življenje, kočljive situacije, ugrabitve in še in še, v katere se nekje vmes seveda vmeša tudi nekaj ljubezni.

Vse skupaj izgleda skoraj znanstvena fantastika, pa ne toliko zaradi raziskovanja mita o Atlantidi, temveč predvsem zaradi tehnologije in znanosti, ki se spotoma pojavljata v zgodbi in jo na trenutke lahko naredita malo težje razumljivo; kot laik pač nimaš pojma, kaj pomeni, če neko stvarco povežeš s sedemsto amperskima srebro-cinkovima akumulatorjema DSRV in dobiš 10-kilovatni žarek širok 10,6 mikrona. A kakor se že zdi čudno, je pravzaprav skoraj vsa tehnologija resnična in danes obstoječa, kakor pove avtor na koncu, ob tem pa doda še razlage nekaterih pojavov in stvari, ki so se zapisale v knjigi, tako da zgodba v trenutku pridobi še nekaj na »verodostojnosti« - če bi se komu že zazdela preveč nerealna, kljub temu da že se skozi pripoved izvrstno poveže izjemno veliko preteklih odkritij, dogodkov, teorij ... Poplava Črnega morja, indoevropski prajezik, minojska Kreta, hologrami, Solon, disk iz Fajstosa, freatična eksplozija, ruske podmornice, linarna B in A pisava, infrardeč plinski polprevodniški laser ...? Avtorju je vsekakor treba priznati odlično vpletanje in prepletanje resnične zgodovine z lastno zgodbo in izmišljotinami in naenkrat se bralec lahko spet vpraša: Kaj pa če je vse res? Lahko bi bilo.

Čeprav bi verjetno marsikdo lahko zavijal z očmi, češ, še ena izmed teh zgodb (nanašajoč se na razmah tovrstne literature po uspešnici Da Vincijeva šifra), je vsekakor fino prostočasno branje, ki te spet spomni na Atlantido in na vso skrivnostno privlačnost povezano z njo. Zato je vsekakor škoda, da se na trenutke nekateri dialogi zazdijo nedoživeti in skoraj prisiljeni z neko nujo širokih obrazložitev (za kar je seveda zelo primerno, da se med raziskovalci kot naključno vselej najde nekdo, ki nečesa ne ve in mu je treba razložiti, zato da lahko še mi izvemo – pa čeprav so sicer vsak zase žive enciklopedije) ter da se slog zdi na čase malce oslabljen – če je temu kriv prevod ali je tako tudi v originalu, ne vem. Prav tako knjiga ne nudi posebne globine, ne vzbuja pomembnih življenjskih vprašanj v nas, ne spravlja nas v jok ...

Pa to pomeni, da je slaba? Vsekakor ne, zgolj od posameznika pa je odvisno, koliko so mu takšne stvari všeč. In koliko si dovoli ob kateri knjigi se bolj ali manj zgolj sprostiti. In Atlantida je lahko prav to – malo skrivnostno in zgodovinsko obarvana popestritev.