Blatnika večinoma poznamo po njegovih kratkih zgodbah, ki so mu prinesle več nagrad in so bile prevedene v mnogo jezikov. Ne spremeni me je njegov tretji romam. Glede na dogajalni čas meji na znanstveno fantastiko, saj se dogaja v prihodnosti, vendar so problemi, ki se razkrivajo skozi zgodbo, še kako aktualni.Glavni knjižnji osebi sta Borut in Monika, poročen par z dvema otrokoma. Da odnos med njima ne funkcionira, je jasno takoj na začetku zgodbe, saj se le-ta začne z Borutovim odhodom od doma. ''Reciva, da je to začasno,'' pravi v sporočilu za Moniko. Svojih razlogov ne pojasni natančno, zapiše le, naj Monika ne išče druge ženske, ker bi to bilo preveč preprosto.
Roman je zgrajen tako, da se izmenjujejo poglavja o Moniki in Borutu in sicer na način, da se nekaj zadnjih stavkov ponovi v naslednjem poglavju. Tako so poglavja povezana, simbolično pa sta povezana tudi zakonca, ki vsak na svoj način rešujeta svoje osebne težave.
Dogajalni čas in prostor nista točno opredeljena, iz opisov pa je jasno, da gre za tehnološko še nekoliko naprednejši svet od današnjega, torej se dogaja nekje v prihodnosti. Prostor je do skrajnosti zglobaliziran, ni jasno, iz katere v katero državo potuje na primer Vladimir – oziroma ali države sploh obstajajo.
Vse to je za zgodbo bolj ali manj nepomembno. Avtor noče biti vseveden pri napovedovanju prihodnosti, ampak izraža svoje videnje glede tega, do česa bi trenutna situacija v svetu lahko peljala. V tej viziji so tako najbolj pomembne velike korporacije, ki popolnoma nadzorujejo svet, ljudem perejo možgane na vsakem koraku in se nasploh vedejo brez odgovornosti do česarkoli (razen denarja).
Brezbrižni in odtujeni so tudi ljudje. Zanimivo je, kako se z neuradno ločitvijo spopadeta Monika in Borut. Ona že prvo noč po njegovem odhodu spi z dvajset let mlajšim moškim, tudi on se poskuša zaplesti z neznanko. Odnosi med ljudmi so čisto plastični, še ko hočejo nekaj spremeniti, ko nekje v sebi čutijo, da bi bilo nekaj prav, ostanejo prešibki ali enostavno ne vedo, kako ukrepati.
V Blatnikovi prihodnosti se do skrajnih mej med drugim razvije potrošništvo. Citiram Moniko: ''Slišim, da na nekaterih koncih sveta avtomobilov ne popravljajo več. Ko obstanejo, jih stisnejo v kocko in odpeljejo v tretji svet. Pri nas še nismo tako daleč.'' Da se z denarjem da kupiti vse, je jasno, ko Borut ob neznanki premišljuje, če bi ji moral plačati, da bi spala z njim, češ da bo tako med njima ''bolj čisto''. Monika pa brez slabe vesti na hitro pusti otroka pri vzgojiteljici z mislijo, da naj ju kar ona sezuje, saj jo Monika vendar plačuje.
Borut, ki je nekaj časa delal kot profesor, se je kasneje preusmeril v izdelovanje oglasov in torej tudi sam živi od potrošništva. Za svoje izjemne izdelke je celo prejel mnogo nagrad, a prav zavedanje, kako korporacije z njegovo pomočjo izkoriščajo in manipulirajo z ljudmi, ga pahne v razmišljanje in beganje v iskanju nečesa drugega, drugačnega. Odloči se razdajati svoj denar. Prevladujoče mišljenje glede pomoči soljudem pa povzema Borutov pomislek: ''Kateri normalni človek bi dajal, česar nima zase v izobilju?''
Če povzamem, nas sedanji tempo življenja po Blatnikovem mišljenju pelje v svet, v katerem je edina vrednota denar, vojne še zdaleč niso preteklost in je naravno vzgojena zelenjava skoraj mit. Nič tako drastičnega kot recimo v Krasnem novem svetu, a prav zaradi večje verjetnosti je morda še bolj moreče. Priporočam jo bralcem, ki jim ni odveč razmišljati o tem, kaj bi lahko bilo, in nasploh o človeški naravi, verjetno pa ne bo ravno zanimiva za tiste, ki imajo radi ''pravo'' znanstveno fantastiko.
Ni komentarjev:
Objavite komentar