Kje je kritično mišljenje?

Kritično mišljenje je refleksivno in racionalno mišljenje, usmerjeno v odločitev o tem, kaj storiti ali v kaj verjeti. (Ennis, 1987)

Kritično mišljenje je samousmerjeno, disciplinirano, samorefleksivno in samokorigirajoče mišljenje. (Paul in Elder, 2001)

Dejstvo je, da mediji vedno pogosteje skupaj z novico podajo vnaprej izoblikovano mnenje o določenem dogodku ali osebi. Hkrati novice seveda selekcionirajo in jih prilagodijo omejenemu formatu. Kljub raznovrstnim medijem pa v večini najdemo podobne naslove oziroma teme. Ob tem bi se ljudje morali vprašati, kaj sploh so prave novice? Kdo je pristojen, da izbira, kaj je aktualno in kaj nas zanima? Kdo lahko določi, v kaj moramo verjeti?

Nikoli še ni bila posamezniku na voljo tolišna količina informacij, a hitri tempo življenja brezkompromisno zahteva racionalizacijo – niti slučajno nimamo dovolj časa, da bi vse, kar nas zanima, prebrali, kaj šele, da bi proučili več različnih virov in si poskusili ustvariti lastno mnenje. To ustvarja paradoks, saj nam je dana (vsaj naj bi nam bila) popolna svoboda mišljenja, nimamo pa časa, da bi to pravico izkoristili.

Enostavneje je sprejeti neko splošno mnenje, ob katerem ohranimo občutek informiranosti in razgledanosti, o vsebini pa ne premišljujemo preveč. Morda je za takšno ravnanje kriva preprosta razvajenost – kot ob polnem hladilniku včasih ne vemo, kaj bi jedli za večerjo. Ob tem se tudi izognemu odgovornosti, še eni bojazni današnjega časa, ki se ji je potrebno izogniti na vsak način.

Seveda obstajajo ljudje, ki še premišjujejo o problemih, povzdigujejo svoj glas ob krivicah in jim ni vseeno. Prav včeraj sem slučajno preslišala pogovor med nekaj mladimi fanti, ki se je začel z debato o travi, čez nekaj časa pa so začeli debatirati o politiki. Skoraj sem padla z avtobusnega sedeža, ker iskreno povedano, od njih tega ne bi pričakovala, saj ni šlo za nekakšno ponavljanje floskul, ampak je kazalo nekaj globine in razumevanja – ali vsaj poskusa razumevanja. Morda so ponavljali za svojimi starši, tega ne morem vedeti, a že to, da se zavedajo problemov, se mi zdi pomembno.

Imam pa občutek, da se kar nekaj ljudi zaveda situacije v svetu in doma, debatirajo o tem s prijatelji in vrednotijo stvari, nihče pa se dejansko ne zgane in sprašujem se, kako daleč morajo iti stvari, da bo razbita vsa ta apatija, da bodo ljudje prenehali razmišljati ''saj sam tako ničesar ne morem spremeniti''.

Branje je ena od dejavnosti, ki se meni osebno zdi zelo dobra za ozaveščanje kritičnega mišljenja oziroma mišljenja nasploh, saj nas sili, da se vživljamo v drugačne osebnosti in situacije. S tem širimo svetovni nazor, ob tem pa se navadimo videti svet skozi mnoge različne perspektive. Obstajajo tudi tečaji kritičnega mišljenja, a samo dober premislek o nečem še ne pomeni sprememb, pa naj gre za posilstva v Kongu ali zavedanje, da res ne potrebujemo televizorja v vsaki sobi. Je preprosto dovolj, da mi imamo kruha in iger? Do kdaj?

Tisti, ki beremo, in tisti, ki pač ne.

Branje ni v modi. Tako pravijo. Pa je kdaj bilo? To je težko vprašanje, saj je vendar od nekdaj obstajal del ljudi, ki je bral, in del, ki - bolj ali manj - pač ni. Vsi so imeli in vsi imamo še zdaj svoje razloge.

Morda bi lahko rekli, da je branje vendar vedno manj v modi, četudi nikdar ni zares bilo notri. Morda bi lahko rekli, če opazujemo ljudi okrog sebe, morda pa tudi ne, saj se navsezadnje v knjižnicah še vedno najdejo množice ljudi, saj ljudje še vedno kupujejo med policami, pa saj vsi vemo, da prav rada zmanjka prav tista knjiga, ki smo se jo namenili vzeti. Ampak privzemimo, da je res - vprašanje je, zakaj.

Zakaj? Ker ni časa. Najbolj površen odgovor in včasih resnično najbolj resničen. Vedno bolj nam zmanjkuje časa, vedno več ga potrebujemo za delo, šolo, preprosto za druge stvari - kdo bo v tej časovno tempirani bombi še bral?

Mi. Tisti, ki beremo. Tisti, ki zares želimo brati, si utrgamo čas, ko ga ne bi smeli, in beremo, ko bi morali početi kaj drugega. Beremo, ker lahko. Beremo, da smo. Beg pred do roba polno realnostjo? Morda, ampak to je že druga zgodba; pomembno je, da branje ne bo tako hitro izumrlo, dokler bodo obstajali "tisti, ki berejo", pa čeprav jih bo le peščica. Modnost gor ali dol.

Pa ostali? Verjetno bodo ostali prikrajšani za marsikaj, nismo pa tisti, ki beremo, tukaj, da bi jih obsojali, če ne berejo. Sodimo jih raje, če si ne znajo vzeti časa - pa če gre za knjigo, film, pijačo, klepet s prijatelji ali zgolj za nekaj trenutkov, ko vržeš vse od sebe, zapreš oči in umiriš misli.

O pozitivnih začetkih ali kako se odpraviti na pot?

Prvi dan novega leta je mimo in vsi smo si zadali nove cilje, takšne in drugačne. Tudi naš novi Portal Besede si je zadal določene cilje. Sicer ne na novega leta dan, ampak že veliko prej … Kakorkoli že, danes ne bomo govorili o tem. Čas je za razmišljanje o začetkih, saj smo z delom komaj začeli.

Začelo se je. NOVO leto namreč. In NOVA pričakovanja, če smo klišejski. Zagotovo si je vsak izmed nas zadal, da letos bo PA RES boljša oseba, da tisto in ono in tretje bomo PA RES izboljšali. In tu se tudi ponavadi konča. Zakaj? Ker je po tem, ko si postavimo pozitivne začetke, nekako uležemo, damo vse štiri od sebe in čakamo, da bo vse prišlo samo od sebe.

Ja, tudi sama sem takšna, priznam. Na primer na začetku leta 2008 sem si obljubila, da bom več naredila zase, ker se ves čas samo prilagajam drugim, vse naredim za njih, sama sebe pa več sploh ne prepoznam. OK, od začetka sem se še trudila in sem na primer redno pisala spletni dnevnik, pozni večeri niso bili namenjeno učenju, ampak sproščanju, in začela sem celo telovaditi. Kasneje se za to nisem več trudila in je vse skupaj propadlo. Ravno tako je bilo pri knjigah. Stavek »obljubimdabomvečbrala« je držal ravno prvi mesec, ko sem hodila pridno v knjižnico, nato pa sem zopet pristala med knjigami, ki jih imam doma in sem že vse prebrala. Od prve do zadnje. Brez izjem. Potem pa so začeli prihajati opomini in … saj veste, kako gre naprej.

No, odstranimo si to prevezo izpred oči in poglejmo malo. Vsi smo takšni. Radi bi morda nekaj začeli, nekaj izboljšali, a brez kapljic potu. Najboljša primerjava za to je morda prav šola. Vsi poznamo situacijo, ko se na začetku šolskega leta odločimo, da letos bomo pa delali sproti in imeli boljše ocene, saj bi radi bili boljši in boljši in boljši. V začetku šolskega leta še delamo vse lepo sproti, potem pa nam nekako »zmanjka časa«. Ali pa je to samo izgovor?
Kakorkoli že, nehamo se truditi in en večer posvetimo na primer televiziji. Drug večer si rečemo, da nismo pregledali mailov od včeraj in danes bo ZIHER nekaj ZELO pomembnega. Spet naslednji večer se sekiramo, ker nam je umrla zlata ribica in »danes se pa zaradi tega RES ne moremo učiti«. Iščemo izgovore in se ne trudimo več. Zakaj? Ker je naporno, ker tako pač ne gre.
Ampak po drugi strani – kam pa prideš dandanes brez napora?

Torej nič »revolucionarnega« ne bomo dosegli brez trdne volje, vztrajnosti in očal pozitivnosti na našem nosu. Stran s pesimizmom, saj nam le zaseda prostor v našem kovčku.
Pa veselo na pot!