David Gibbins - Atlantida

Atlantida. Skrivnost, ki že leta dolgo buri domišljijo ljudi, o njej pa je prvi pisal že Platon. Skrivnost, ki ostaja tako zanimiva predvsem zato, ker se zaenkrat še ne zdi, da bo razkrito, ali gre za popoln mit ali popolno resnico – ker je nekje vmes. Kje pa je v resnici legendarni otok, ki je nekega dne skrivostno izginil pod morjem?

V knjigi Atlantida avtorja Davida Gibbinsa izvemo vse. Skrivnost, ki so jo varovali staroegipčanski svečeniki in jo poznali nekateri grški misleci, nenadoma pride na plan sredi sodobnih arheoloških izkopavanj, vendar še ne v čisto izklesani obliki – le kdo bi pomislil, da se bo v nekaj naslednjih dneh razkrila ena izmed največjih skrivnosti?

Pa se to vendarle zgodi z izredno hitrim potekom dogodkov, ki je (očitno) značilen za takšne zgodovinsko, akcijsko in raziskovalno obarvane zgodbe, kakršna je bila npr. tudi Da Vincijeva šifra. Tako raziskovalci v nekaj dneh odkrijejo vse, nekateri se celo iz skoraj popolnih nevernikov v resničnost mita spreobrnejo v najbolj zagrete raziskovalce, vse to pa seveda ne bi bilo popolno, če se ne bi nekje vmes pojavili tudi »zlobneži«, ki so stalno na preži in se jih ne gre otresti. Streljanje, smrti, beg za življenje, kočljive situacije, ugrabitve in še in še, v katere se nekje vmes seveda vmeša tudi nekaj ljubezni.

Vse skupaj izgleda skoraj znanstvena fantastika, pa ne toliko zaradi raziskovanja mita o Atlantidi, temveč predvsem zaradi tehnologije in znanosti, ki se spotoma pojavljata v zgodbi in jo na trenutke lahko naredita malo težje razumljivo; kot laik pač nimaš pojma, kaj pomeni, če neko stvarco povežeš s sedemsto amperskima srebro-cinkovima akumulatorjema DSRV in dobiš 10-kilovatni žarek širok 10,6 mikrona. A kakor se že zdi čudno, je pravzaprav skoraj vsa tehnologija resnična in danes obstoječa, kakor pove avtor na koncu, ob tem pa doda še razlage nekaterih pojavov in stvari, ki so se zapisale v knjigi, tako da zgodba v trenutku pridobi še nekaj na »verodostojnosti« - če bi se komu že zazdela preveč nerealna, kljub temu da že se skozi pripoved izvrstno poveže izjemno veliko preteklih odkritij, dogodkov, teorij ... Poplava Črnega morja, indoevropski prajezik, minojska Kreta, hologrami, Solon, disk iz Fajstosa, freatična eksplozija, ruske podmornice, linarna B in A pisava, infrardeč plinski polprevodniški laser ...? Avtorju je vsekakor treba priznati odlično vpletanje in prepletanje resnične zgodovine z lastno zgodbo in izmišljotinami in naenkrat se bralec lahko spet vpraša: Kaj pa če je vse res? Lahko bi bilo.

Čeprav bi verjetno marsikdo lahko zavijal z očmi, češ, še ena izmed teh zgodb (nanašajoč se na razmah tovrstne literature po uspešnici Da Vincijeva šifra), je vsekakor fino prostočasno branje, ki te spet spomni na Atlantido in na vso skrivnostno privlačnost povezano z njo. Zato je vsekakor škoda, da se na trenutke nekateri dialogi zazdijo nedoživeti in skoraj prisiljeni z neko nujo širokih obrazložitev (za kar je seveda zelo primerno, da se med raziskovalci kot naključno vselej najde nekdo, ki nečesa ne ve in mu je treba razložiti, zato da lahko še mi izvemo – pa čeprav so sicer vsak zase žive enciklopedije) ter da se slog zdi na čase malce oslabljen – če je temu kriv prevod ali je tako tudi v originalu, ne vem. Prav tako knjiga ne nudi posebne globine, ne vzbuja pomembnih življenjskih vprašanj v nas, ne spravlja nas v jok ...

Pa to pomeni, da je slaba? Vsekakor ne, zgolj od posameznika pa je odvisno, koliko so mu takšne stvari všeč. In koliko si dovoli ob kateri knjigi se bolj ali manj zgolj sprostiti. In Atlantida je lahko prav to – malo skrivnostno in zgodovinsko obarvana popestritev.

Andrej Blatnik - Spremeni me

Blatnika večinoma poznamo po njegovih kratkih zgodbah, ki so mu prinesle več nagrad in so bile prevedene v mnogo jezikov. Ne spremeni me je njegov tretji romam. Glede na dogajalni čas meji na znanstveno fantastiko, saj se dogaja v prihodnosti, vendar so problemi, ki se razkrivajo skozi zgodbo, še kako aktualni.

Glavni knjižnji osebi sta Borut in Monika, poročen par z dvema otrokoma. Da odnos med njima ne funkcionira, je jasno takoj na začetku zgodbe, saj se le-ta začne z Borutovim odhodom od doma. ''Reciva, da je to začasno,'' pravi v sporočilu za Moniko. Svojih razlogov ne pojasni natančno, zapiše le, naj Monika ne išče druge ženske, ker bi to bilo preveč preprosto.

Roman je zgrajen tako, da se izmenjujejo poglavja o Moniki in Borutu in sicer na način, da se nekaj zadnjih stavkov ponovi v naslednjem poglavju. Tako so poglavja povezana, simbolično pa sta povezana tudi zakonca, ki vsak na svoj način rešujeta svoje osebne težave.

Dogajalni čas in prostor nista točno opredeljena, iz opisov pa je jasno, da gre za tehnološko še nekoliko naprednejši svet od današnjega, torej se dogaja nekje v prihodnosti. Prostor je do skrajnosti zglobaliziran, ni jasno, iz katere v katero državo potuje na primer Vladimir – oziroma ali države sploh obstajajo.

Vse to je za zgodbo bolj ali manj nepomembno. Avtor noče biti vseveden pri napovedovanju prihodnosti, ampak izraža svoje videnje glede tega, do česa bi trenutna situacija v svetu lahko peljala. V tej viziji so tako najbolj pomembne velike korporacije, ki popolnoma nadzorujejo svet, ljudem perejo možgane na vsakem koraku in se nasploh vedejo brez odgovornosti do česarkoli (razen denarja).

Brezbrižni in odtujeni so tudi ljudje. Zanimivo je, kako se z neuradno ločitvijo spopadeta Monika in Borut. Ona že prvo noč po njegovem odhodu spi z dvajset let mlajšim moškim, tudi on se poskuša zaplesti z neznanko. Odnosi med ljudmi so čisto plastični, še ko hočejo nekaj spremeniti, ko nekje v sebi čutijo, da bi bilo nekaj prav, ostanejo prešibki ali enostavno ne vedo, kako ukrepati.

V Blatnikovi prihodnosti se do skrajnih mej med drugim razvije potrošništvo. Citiram Moniko: ''Slišim, da na nekaterih koncih sveta avtomobilov ne popravljajo več. Ko obstanejo, jih stisnejo v kocko in odpeljejo v tretji svet. Pri nas še nismo tako daleč.'' Da se z denarjem da kupiti vse, je jasno, ko Borut ob neznanki premišljuje, če bi ji moral plačati, da bi spala z njim, češ da bo tako med njima ''bolj čisto''. Monika pa brez slabe vesti na hitro pusti otroka pri vzgojiteljici z mislijo, da naj ju kar ona sezuje, saj jo Monika vendar plačuje.

Borut, ki je nekaj časa delal kot profesor, se je kasneje preusmeril v izdelovanje oglasov in torej tudi sam živi od potrošništva. Za svoje izjemne izdelke je celo prejel mnogo nagrad, a prav zavedanje, kako korporacije z njegovo pomočjo izkoriščajo in manipulirajo z ljudmi, ga pahne v razmišljanje in beganje v iskanju nečesa drugega, drugačnega. Odloči se razdajati svoj denar. Prevladujoče mišljenje glede pomoči soljudem pa povzema Borutov pomislek: ''Kateri normalni človek bi dajal, česar nima zase v izobilju?''

Če povzamem, nas sedanji tempo življenja po Blatnikovem mišljenju pelje v svet, v katerem je edina vrednota denar, vojne še zdaleč niso preteklost in je naravno vzgojena zelenjava skoraj mit. Nič tako drastičnega kot recimo v Krasnem novem svetu, a prav zaradi večje verjetnosti je morda še bolj moreče. Priporočam jo bralcem, ki jim ni odveč razmišljati o tem, kaj bi lahko bilo, in nasploh o človeški naravi, verjetno pa ne bo ravno zanimiva za tiste, ki imajo radi ''pravo'' znanstveno fantastiko.

Kazuo Ishiguro – Ne zapusti me nikdar

Kathy H. je stara enaintrideset let in je skrbnica že enajst let. Njenim darovalcem gre bolje od drugih in skoraj nihče izmed njih ni označen za ''razdraženega''.

Kakšna skrbnica? Kakšni darovalci? To so vprašanja, ki se bralcu zastavljajo že po prvi strani Ishigurove knjige Ne zapusti me nikdar, odgovori pa se razkrivajo počasi in postopno – skozi zgodbo, ki jo na osnovi svojih spominov pripoveduje Kathy.

Odraščala je v Hailshamu, od preostalega sveta popolnoma izoliranem internatu, skupaj z drugimi sirotami. Že tam se je med njo, Ruth in Tommyjem spletel ljubezenski trikotnik, ki se vleče skozi vso knjigo. Otroci v internatu so brez vsakega znanja o zunanjem svetu. Imajo učitelje, nekaj čudnih tradicij, veliko zdravstvenih pregledov, njihov največji strah pa predstavlja gozd, ki obdaja internat. [spoiler]Ne zavedajo se, da so bili klonirani z namenom, da bodo postali nekakšni rezervni deli za običajne ljudi.[/spoiler]

Njihova nevednost je hkrati ganljiva in smešna. Ko odrastejo in tavajo po svetu, se čudijo najbolj vsakdanjim rečem, ob tem pa verjamejo, da jih ljubezen lahko reši usode, ki so jo zanje določili drugi. Njihova zgodba je zgodba o upu, neskončni veri, da lahko uidejo vnaprej pripravljeni prihodnosti. A vse skupaj ostane samo pri tem – praznih upih, ki se tekom romana počasi razblinjajo. Vprašamo se, zakaj? Zakaj se ne uprejo, zakaj sprejmejo takšno življenje?

Pozoren bralec bo našel vzporednice z našim, povsem običajnim in realnim življenjem. Poslušamo, gledamo in beremo, kar nam servirajo, sprejeli smo vrednote in se jim ne odrečemo, bojimo se sprememb. Zgodba zna v posamezniku prebuditi voljo do Življenja, željo početi razne nore stvari, ob katerih se počutimo kot prerojeni, pa naj bo to skok s padalom ali odštekana zabava ali kaj čisto tretjega, s čimer bi lahko pregnal občutek pasivnosti in postopne erozije upanja, ki veje iz knjige.

Roman seveda odpira tudi moralna vprašanja, ki so vse bolj pomembna ob razvoju genskega inženiringa. Kako daleč bo človeštvo šlo v svojih prizadevanjih za čim daljše življenje? Avtor sam ne moralizira. S svojo realistično pripovedjo kaže nekakšen alternativni svet, postavljen na konec 90. let 20. stoletja, čeprav bi se lahko zgodil tudi nekoč v prihodnosti.

Zaradi tega bi morda kdo zgodbo označil kot znanstvenofantastično, toda v knjigi ni nobene znanosti ali tehničnih pojasnjevanj. Pomembnejša so občutenja literarnih oseb, njihova razmišljanja, doživetja in upi, pri opisovanju le-teh pa pisatelj ničesar ne izpušča.

Nekaj nejasnosti ostaja samo zaradi načina pripovedovanja – po spominu, ki nikoli ni popoln in absoluten. Ljudje, torej tudi Kathy, lahko podzavestno prikrojijo dejstva, marsikaj pozabijo. Tako marsikdaj ne moremo biti trdno prepričani, ali je bil dogodek izpred mnogo let res takšen, kot ga imamo v spominu ali pa smo kaj pomešali in dodali po svoje. Zanimivo je, da s temi pogojniki avtor daje zgodbi še večjo težo in začnemo se spraševati, ali bi se kaj takega res lahko zgodilo (ali se že dogaja?).

Kljub dokaj preprostemu slogu in enostavnem razumevanju roman Ne zapusti me nikdar nikakor ni lahko branje in bo morda razočaral tiste, ki imajo radi popolno razkritje skrivnosti. Vseeno knjigo priporočam vsem, tako zaradi bralskega užitka kot tudi kot izvrstno iztočnico za razmišljanje.