Kathy H. je stara enaintrideset let in je skrbnica že enajst let. Njenim darovalcem gre bolje od drugih in skoraj nihče izmed njih ni označen za ''razdraženega''.Kakšna skrbnica? Kakšni darovalci? To so vprašanja, ki se bralcu zastavljajo že po prvi strani Ishigurove knjige Ne zapusti me nikdar, odgovori pa se razkrivajo počasi in postopno – skozi zgodbo, ki jo na osnovi svojih spominov pripoveduje Kathy.
Odraščala je v Hailshamu, od preostalega sveta popolnoma izoliranem internatu, skupaj z drugimi sirotami. Že tam se je med njo, Ruth in Tommyjem spletel ljubezenski trikotnik, ki se vleče skozi vso knjigo. Otroci v internatu so brez vsakega znanja o zunanjem svetu. Imajo učitelje, nekaj čudnih tradicij, veliko zdravstvenih pregledov, njihov največji strah pa predstavlja gozd, ki obdaja internat. [spoiler]Ne zavedajo se, da so bili klonirani z namenom, da bodo postali nekakšni rezervni deli za običajne ljudi.[/spoiler]
Njihova nevednost je hkrati ganljiva in smešna. Ko odrastejo in tavajo po svetu, se čudijo najbolj vsakdanjim rečem, ob tem pa verjamejo, da jih ljubezen lahko reši usode, ki so jo zanje določili drugi. Njihova zgodba je zgodba o upu, neskončni veri, da lahko uidejo vnaprej pripravljeni prihodnosti. A vse skupaj ostane samo pri tem – praznih upih, ki se tekom romana počasi razblinjajo. Vprašamo se, zakaj? Zakaj se ne uprejo, zakaj sprejmejo takšno življenje?
Pozoren bralec bo našel vzporednice z našim, povsem običajnim in realnim življenjem. Poslušamo, gledamo in beremo, kar nam servirajo, sprejeli smo vrednote in se jim ne odrečemo, bojimo se sprememb. Zgodba zna v posamezniku prebuditi voljo do Življenja, željo početi razne nore stvari, ob katerih se počutimo kot prerojeni, pa naj bo to skok s padalom ali odštekana zabava ali kaj čisto tretjega, s čimer bi lahko pregnal občutek pasivnosti in postopne erozije upanja, ki veje iz knjige.
Roman seveda odpira tudi moralna vprašanja, ki so vse bolj pomembna ob razvoju genskega inženiringa. Kako daleč bo človeštvo šlo v svojih prizadevanjih za čim daljše življenje? Avtor sam ne moralizira. S svojo realistično pripovedjo kaže nekakšen alternativni svet, postavljen na konec 90. let 20. stoletja, čeprav bi se lahko zgodil tudi nekoč v prihodnosti.
Zaradi tega bi morda kdo zgodbo označil kot znanstvenofantastično, toda v knjigi ni nobene znanosti ali tehničnih pojasnjevanj. Pomembnejša so občutenja literarnih oseb, njihova razmišljanja, doživetja in upi, pri opisovanju le-teh pa pisatelj ničesar ne izpušča.
Nekaj nejasnosti ostaja samo zaradi načina pripovedovanja – po spominu, ki nikoli ni popoln in absoluten. Ljudje, torej tudi Kathy, lahko podzavestno prikrojijo dejstva, marsikaj pozabijo. Tako marsikdaj ne moremo biti trdno prepričani, ali je bil dogodek izpred mnogo let res takšen, kot ga imamo v spominu ali pa smo kaj pomešali in dodali po svoje. Zanimivo je, da s temi pogojniki avtor daje zgodbi še večjo težo in začnemo se spraševati, ali bi se kaj takega res lahko zgodilo (ali se že dogaja?).
Kljub dokaj preprostemu slogu in enostavnem razumevanju roman Ne zapusti me nikdar nikakor ni lahko branje in bo morda razočaral tiste, ki imajo radi popolno razkritje skrivnosti. Vseeno knjigo priporočam vsem, tako zaradi bralskega užitka kot tudi kot izvrstno iztočnico za razmišljanje.
Odraščala je v Hailshamu, od preostalega sveta popolnoma izoliranem internatu, skupaj z drugimi sirotami. Že tam se je med njo, Ruth in Tommyjem spletel ljubezenski trikotnik, ki se vleče skozi vso knjigo. Otroci v internatu so brez vsakega znanja o zunanjem svetu. Imajo učitelje, nekaj čudnih tradicij, veliko zdravstvenih pregledov, njihov največji strah pa predstavlja gozd, ki obdaja internat. [spoiler]Ne zavedajo se, da so bili klonirani z namenom, da bodo postali nekakšni rezervni deli za običajne ljudi.[/spoiler]
Njihova nevednost je hkrati ganljiva in smešna. Ko odrastejo in tavajo po svetu, se čudijo najbolj vsakdanjim rečem, ob tem pa verjamejo, da jih ljubezen lahko reši usode, ki so jo zanje določili drugi. Njihova zgodba je zgodba o upu, neskončni veri, da lahko uidejo vnaprej pripravljeni prihodnosti. A vse skupaj ostane samo pri tem – praznih upih, ki se tekom romana počasi razblinjajo. Vprašamo se, zakaj? Zakaj se ne uprejo, zakaj sprejmejo takšno življenje?
Pozoren bralec bo našel vzporednice z našim, povsem običajnim in realnim življenjem. Poslušamo, gledamo in beremo, kar nam servirajo, sprejeli smo vrednote in se jim ne odrečemo, bojimo se sprememb. Zgodba zna v posamezniku prebuditi voljo do Življenja, željo početi razne nore stvari, ob katerih se počutimo kot prerojeni, pa naj bo to skok s padalom ali odštekana zabava ali kaj čisto tretjega, s čimer bi lahko pregnal občutek pasivnosti in postopne erozije upanja, ki veje iz knjige.
Roman seveda odpira tudi moralna vprašanja, ki so vse bolj pomembna ob razvoju genskega inženiringa. Kako daleč bo človeštvo šlo v svojih prizadevanjih za čim daljše življenje? Avtor sam ne moralizira. S svojo realistično pripovedjo kaže nekakšen alternativni svet, postavljen na konec 90. let 20. stoletja, čeprav bi se lahko zgodil tudi nekoč v prihodnosti.
Zaradi tega bi morda kdo zgodbo označil kot znanstvenofantastično, toda v knjigi ni nobene znanosti ali tehničnih pojasnjevanj. Pomembnejša so občutenja literarnih oseb, njihova razmišljanja, doživetja in upi, pri opisovanju le-teh pa pisatelj ničesar ne izpušča.
Nekaj nejasnosti ostaja samo zaradi načina pripovedovanja – po spominu, ki nikoli ni popoln in absoluten. Ljudje, torej tudi Kathy, lahko podzavestno prikrojijo dejstva, marsikaj pozabijo. Tako marsikdaj ne moremo biti trdno prepričani, ali je bil dogodek izpred mnogo let res takšen, kot ga imamo v spominu ali pa smo kaj pomešali in dodali po svoje. Zanimivo je, da s temi pogojniki avtor daje zgodbi še večjo težo in začnemo se spraševati, ali bi se kaj takega res lahko zgodilo (ali se že dogaja?).
Kljub dokaj preprostemu slogu in enostavnem razumevanju roman Ne zapusti me nikdar nikakor ni lahko branje in bo morda razočaral tiste, ki imajo radi popolno razkritje skrivnosti. Vseeno knjigo priporočam vsem, tako zaradi bralskega užitka kot tudi kot izvrstno iztočnico za razmišljanje.
Zanimiva knjiga. Predvsem se mi zdi zanimivo to, da v ospredju res ni vse to "fantastično", ampak vse kaj drugega. In zanimivo je, ker je zgodba pripovedovana kot "po spominih" in potem prideš v tisti trenutek "zdaj", do katerega vodi vse skupaj, šele na koncu.
OdgovoriIzbriši