Kritično mišljenje je refleksivno in racionalno mišljenje, usmerjeno v odločitev o tem, kaj storiti ali v kaj verjeti. (Ennis, 1987)
Kritično mišljenje je samousmerjeno, disciplinirano, samorefleksivno in samokorigirajoče mišljenje. (Paul in Elder, 2001)
Dejstvo je, da mediji vedno pogosteje skupaj z novico podajo vnaprej izoblikovano mnenje o določenem dogodku ali osebi. Hkrati novice seveda selekcionirajo in jih prilagodijo omejenemu formatu. Kljub raznovrstnim medijem pa v večini najdemo podobne naslove oziroma teme. Ob tem bi se ljudje morali vprašati, kaj sploh so prave novice? Kdo je pristojen, da izbira, kaj je aktualno in kaj nas zanima? Kdo lahko določi, v kaj moramo verjeti?
Nikoli še ni bila posamezniku na voljo tolišna količina informacij, a hitri tempo življenja brezkompromisno zahteva racionalizacijo – niti slučajno nimamo dovolj časa, da bi vse, kar nas zanima, prebrali, kaj šele, da bi proučili več različnih virov in si poskusili ustvariti lastno mnenje. To ustvarja paradoks, saj nam je dana (vsaj naj bi nam bila) popolna svoboda mišljenja, nimamo pa časa, da bi to pravico izkoristili.
Enostavneje je sprejeti neko splošno mnenje, ob katerem ohranimo občutek informiranosti in razgledanosti, o vsebini pa ne premišljujemo preveč. Morda je za takšno ravnanje kriva preprosta razvajenost – kot ob polnem hladilniku včasih ne vemo, kaj bi jedli za večerjo. Ob tem se tudi izognemu odgovornosti, še eni bojazni današnjega časa, ki se ji je potrebno izogniti na vsak način.
Seveda obstajajo ljudje, ki še premišjujejo o problemih, povzdigujejo svoj glas ob krivicah in jim ni vseeno. Prav včeraj sem slučajno preslišala pogovor med nekaj mladimi fanti, ki se je začel z debato o travi, čez nekaj časa pa so začeli debatirati o politiki. Skoraj sem padla z avtobusnega sedeža, ker iskreno povedano, od njih tega ne bi pričakovala, saj ni šlo za nekakšno ponavljanje floskul, ampak je kazalo nekaj globine in razumevanja – ali vsaj poskusa razumevanja. Morda so ponavljali za svojimi starši, tega ne morem vedeti, a že to, da se zavedajo problemov, se mi zdi pomembno.
Imam pa občutek, da se kar nekaj ljudi zaveda situacije v svetu in doma, debatirajo o tem s prijatelji in vrednotijo stvari, nihče pa se dejansko ne zgane in sprašujem se, kako daleč morajo iti stvari, da bo razbita vsa ta apatija, da bodo ljudje prenehali razmišljati ''saj sam tako ničesar ne morem spremeniti''.
Branje je ena od dejavnosti, ki se meni osebno zdi zelo dobra za ozaveščanje kritičnega mišljenja oziroma mišljenja nasploh, saj nas sili, da se vživljamo v drugačne osebnosti in situacije. S tem širimo svetovni nazor, ob tem pa se navadimo videti svet skozi mnoge različne perspektive. Obstajajo tudi tečaji kritičnega mišljenja, a samo dober premislek o nečem še ne pomeni sprememb, pa naj gre za posilstva v Kongu ali zavedanje, da res ne potrebujemo televizorja v vsaki sobi. Je preprosto dovolj, da mi imamo kruha in iger? Do kdaj?
Ni komentarjev:
Objavite komentar